Že res, da smo mnogi letošnjo pomlad in poletje dodobra izkoristili za hojo v hribe – v približno mesecu omejitve gibanja smo bili primorani obirati bolj »ta domače« klance, poleti tudi kakšnega napornejšega in resnejšega. Prijetno vreme in več prostega časa (ki žal ni pripadel vsem) sta na planinske poti zvabila celo mnogo teh, ki so še malo pred epidemijo zamahovali z roko, češ, hoja gor in dol po hribu pač ni zanje.
Pogrešali pa smo skupne pohode in druženja mladih planincev – več kot pol leta je namreč minilo od zadnjega planinskega izleta mladinskega odseka PD Idrija, takrat smo celo še sneg gazili. S ponovnim vstopom v šole smo dočakali tudi prvi pohod v letošnjem šolskem letu in verjetno se bi zlagala, če rečem, da sem se ga samo jaz veselila.
Tretji septembrski vikend nam je, tako kot že prva dva, nudil prijetno poletno – jesensko vzdušje, v katerem smo se na jasno sobotno jutro zložno vzpenjali proti najvišjemu vrhu Trnovskega gozda. V sicer hladnem in vetrovnem jutru je naša četa pričela pohod na Predmeji, pri koči Edmunda Čibeja v Tihi dolini. Mimo zaselka Korenina smo se že dodobra zbudili in ogreli, spoznali zgodbo o posebnem lokalnem možu – Lasku in nato dalje ubrali pot po idilični gozdni stezi. Trnovski gozd nudi zares lep pogled s človeške perspektive navzgor proti krošnjam, saj ga je vsem znani žledolom nekako zaobšel. Vse do vrha nas je navduševala pestra narava: od kraških udornic in šopkov bodečih než do pestre zvočne popestritve, ki nam jo je s sunki pričarala močna burja. Malce napornemu strmemu »finišu« po grebenu med Srednjim in Malim Golakom, je na osvojenem vrhu sledila nagrada v obliki lepih razgledov od Julijskih Alp do morja, novim žigom v planinski knjižici ter toplim opoldanskim soncem.
Glavno malico in počitek smo prihranili za malce kasneje, zato smo kar urno sestopali proti Iztokovi koči pod Golakom, kjer oskrbniki slovijo po odlični ponudbi hrane in humorja. Blizu koče stoji tudi informacijska tabla o naravnem rezervatu del katerega smo prepešačili in tam smo se poučili o marsičem – tudi o tem, zakaj je Mali Golak v naravi višji od Velikega Golaka. Sledila je že težko pričakovana osvoboditev preostalih dobrot iz nahrbtnika, kasneje pa še kakšna norčija ali dve in planinske igre ter bansi. Nikamor se nam ni mudilo, preredko je tako.
Premagati smo morali le še spust po markiranem kolovozu proti glavni cesti, ki vodi s Predmeje proti Lokvam, med katerim pa smo se v sproščenem vzdušju pomenili o tem in onem. Malce nas je utrudila hoja, malo tudi veter, zato je vožnja do Idrije (celo na otroke) delovala kar malo uspavalno.
Čeprav nam je hladna burja odpihnila tiste zares tople poletne dni, pa nam ni odpihnila lepega planinskega doživetja v gozdnem ambientu in je kvečjemu prinesla vse tisto, kar na vsakega izmed nas intenzivno deluje antivirusno.
Neža Lapajne
Slike si oglejte v GALERIJI.