V soboto, 8. maja, smo se mladi planinci po zelo dolgem času končno odpravili na izlet. Zbrali smo se na avtobusni postaji, kjer smo se razdelili v manjše skupine in se nato z mestnim avtobusom odpeljali do postaje Rotomatika, kjer smo izstopili iz avtobusa in pričeli s hojo. Zaradi ukrepov za zajezitev zdaj že vsem znanega koronavirusa smo pazili, da smo med podskupinami že na samem začetku naredili dovolj zamika.

Pot smo pričeli po markirani stezi proti Jelenku. Mi smo ji sledili le do kmetije Pr’ Graparju, kjer smo si privoščili prvi počitek. Od tam smo se po makadamski cesti odpravili do zapuščene kmetije Jurice, pri kateri smo pomalicali. Napolnjeni z energijo smo pot nadaljevali do domačije na Kovku, od kjer smo se po grapi potoka Govškarica pričeli spuščati v dolino. Med potjo smo šli tudi mimo zapuščene kmetije v Govšku. Ker nas je bilo veliko smo s klepetom in smehom preplašili vse medvede. Žal, pa smo videli mladega poginulega gamsa, ki je padel po bregu na pot. Pri sestopu smo ves čas poslušali šumenje potoka Govškarice. Na njej so tudi slapovi. Zanimalo nas je kakšen je eden izmed slapov, ki je najlažje dostopen. A tokrat ni bilo tako. Ker je bilo čez teden veliko dežja je potok narastel in ga nismo mogli prečkati čez kamne. Da prideš do slapa je potrebno potok prečkati dvakrat. Za varno prečkanje je poskrbel eden izmed vodnikov, ki je v tem času ko smo bili mi na poti, poskrbel za varen prehod čez potok. Pripravil nam je lesen most in pot uredil s kamni. Otroci so vsi varno prišli do slapa, če pa kakšen vodnik med tem, ko pomaga ostalim, pade v vodo nastane polno smeha. K sreči so samo mokra oblačila in zgodba, ki te nasmeji do solz. Otroci za slap v naši bližini niso vedeli in so bili ob pogledu nanj navdušeni. Res je bilo v njem tokrat veliko vode in so kapljice vode plesale po zraku. Slap je visok približno 10 m in pada v lep tolmun.

Po ogledu slapa smo se spustili v Mandžurijo (v Kanomlji) in po cesti tekli do avtobusa, ker smo že malo zamujali. Prijazni šofer nas je počakal in kmalu smo bili doma.

Na izlet smo komaj čakali, zato ni čudno, da se nas je skupaj nabralo kar 36. Kljub temu, da smo morali pot opraviti v manjših skupinah, smo v čudovitem sončnem vremenu in umirjenem tempu hoje neizmerno uživali, se na novo spoznavali, predvsem pa bili zelo dobro razpoloženi že zaradi dejstva, da smo se spet videli po res zelo dolgem času. Tako smo v polnosti izkoristili lepo sončno sobotno dopoldne, obenem pa se že veselimo našega naslednjega izleta.

Barbara Čibej in Katarina Bončina

Slike si oglejte v GALERIJI.

PO SAMOTNIH KMETIJAH NAD SP. IDRIJO – razpis