Približno enake letnice so se vrtele, ko sem prišla na svet in je v PD Idrija nastala ideja o planinskem taboru mladinskega odseka PD Idrija. Več kot tridesetletna tradicija celotedenskega druženja, hribolazenja, odkrivanja zanimivih naravnih čudes in tudi izobraževanja se je z nekaj premori uspešno nadaljevala vsako leto, lani izostala, a se letos ponovno postavila na noge. Drugi teden avgusta smo se tako mladi planinci, vodniki, mentorji in mladinski voditelji udomačili v domu Triglavska roža v Trenti, ki tabora doslej še ni gostil in nam tako nudil idealno izhodišče za pohode, resne vzpone, sprehode in druženje na svežem zraku.

Ob boku potoka Krajcarca, kamor smo prispeli v ponedeljek popoldan,smo se resnično prijetno počutili. Po spoznavanju našega začasnega doma in njegove okolice smo našli vsak svoj “štramac”, napolnili omarice s še svežimi oblekami in nato prvič preizkusili kuho naše kuharice. Gospo Olgo iz Godoviča smo hitro vzeli za svojo, ona pa nas tudi, sploh, ko je izkusila, kako pridni jedci so planinci. Očitno je bilo, da v tem tednu ne bomo lačni, ne glede na to, kakšni vzponi nas čakajo. Večer je hitro objel ozko dolino Trente, zato smo pohiteli s pripravo nahrbtnika in se pričakovanja polni zavili v odeje, medtem ko nas je v spanec pospremila pravljica za lahko noč.

Čudovito se je prebuditi v jasno jutro, ko veš, da izhodišče pohoda ni še dve uri vožnje oddaljeno od tople postelje in so visoki vrhovi na dosegu pogleda iz sobe. Na prvo turo na taboru smo v kolena zagrizli v dolini Lepene, pri domu Klementa Juga. Tisti z daljšim korakom malo prej, za njimi pa mlajši udeleženci, katerih cilj je bil največje od Krnskih jezer (1385 m). Starejši in izkušenejši planinci, ki že imajo v nogah nekaj resnih pohodov, so poleg jezera osvojili še čudovit, skoraj 2000 metrov visok Šmohor. Vrh nad Krnskim jezerom, ki v senci bolj znanega Krna zaenkrat še uživa status neobljudenega idiličnega razgledišča. Človek bi tu gor kar zavriskal in tudi smo!

Krepko v popoldne se je že prevesil dan in vsi smo se že veselili, da zagledamo našo hišo in kuharico z rokami uprtimi v pas, češ, kje pa hodimo toliko časa. Dolg in naporen dan je bil za nami, zato smo lonce pomazali kot ”ta veliki”, se po obilnem obroku sproščeno igrali na igrišču in otvorili igro Skriti prijatelj. Pred spanjem še obvezna pravljica, katere konec pa je tokrat večini otrok ostal neznanka.

V sredo smo se prebujali malo manj planinsko, kar pomeni, da smo si privoščili kakšno urico daljši spanec. Kristalno jasen dan smo dopoldne uživali v dolini Zadnje Trente, v zatrepu katere se skrivajo Zapotoški slapovi. Med skakanjem po kamnih, postavljanju možicev in malicanju v soteski doline Zapotok smo srečali tudi čuvaja Triglavskega narodnega parka, na katerega je letelo nebroj vprašanj, našli smo veliko zaplato snega in nekateri tudi neprostovoljno preizkušali temperturo ledeno mrzlega potoka.  Po vrnitvi v dom,  kosilu s kratkim počitkom in izpolnjevanju planinskih knjižic  nas je na igrišče zvabil pasji lajež – živahna psička Soča in njena lastnica, gorska reševalka Ana iz Bovca sta prišli na obisk na naš tabor, nam predstavili potek reševanj v gorah, načine dostopov do ponesrečenca in vse, kar nas je še zanimalo. Večer smo rezervirali za planinski krst, ki sreča vsakega mladega planinca, ki se tabora udeleži prvič – do trdne teme smo vztrajali na prostem in se med krstom zabavali tudi tisti, ki smo to prestali mnogo let nazaj. Le še priprava nahrbtnikov nas je čakala pred nočnim počitkom, zjutraj je tako ali drugače za vse dodatne opravke prezgodaj.

Konec noči je hitro prišel, sploh za starejšo skupino, ki je že ob svitu pošteno zavihala rokave. Na italijansko – slovenski državni meji jih je pričakoval mogočni Mangrt, katerega so se lotili najprej s slovenske strani in njegov vrh zapustili po ozemlju naših zahodnih sosedov . Za marsikoga je bila to najvišja in tudi tehnično najbolj zahtevna gora, na kateri je kadarkoli stal in utrujenost po šestih urah hoje je bila popolnoma upravičena. Mlajši so medtem malo dlje pospali in dopoldne izkoristili za pohod po vedno slikoviti Soški poti – tokrat jih je pot vodila ob reki navzgor, kar nekaj postankov med potjo je pripadlo opazovanju rastlinstva in živalstva z gospo Tinko Gantar, ki nas je ta dan obiskala in z nami delila svoje bogato znanje. Do korit Mlinarice in nazaj do našega začasnega doma se je tudi mlajšim udeležencev pospešil utrip in hlad za štirimi zidovi je prijal prav vsem. Kljub utrujenosti in stalni aktivnosti so otroške baterije veliko hitreje napolnjene kot odrasle in kakor, da bi cel dan počivali, sej je popoldne razvnela strastna nogometna tekma na travniku pred trentarskim muzejem Na Logu, v pogonu so bili tudi vsi loparji in žoge. Premor je zahteval le obisk trgovinice s spominki v muzeju, kjer je vsak našel nekaj primernega za spomin zase, morda tudi za starše, brata ali sestro. Vsa športna aktivnost zahteva tudi regeneracijo, za kar je seveda poskrbela gospa Olga, ki nas je dobesedno razvajala s svojimi kulinaričnimi mojstrovinami iz sicer premajhne kuhinje za tako velik objekt. Po okrepčilu nam je Tinka pokazala še nekaj svojih fotografij in izkoriščen dan smo lahko zaključili še z eno (nedokončano) pravljico za lahko noč.

Da bo petek malo bolj umirjen, četudi je bilo nebo zopet brez oblačka, ni bila nobena skrivnost –prvi del dneva smo organizirali veliko igro, ki je, kot ime pravi, zares velika – po zabavi, tekmovalnosti, sodelovanju in seveda nabiranju navideznih surovin, ki prinesejo določene stvari za končni izziv. V našem primeru so bili to predmeti in živila za izdelavo obloženih kruhkov. Lahko si zamislite, kako so se pri pripravi le-teh mučile vse tiste skupine, ki si z reševanjem nalog niso prislužile dovolj surovin za denimo zelo potreben nož. Popolna mešanica sodelovanja in izzivov kuharskega šova je prinesela zmago vsem, saj so vsi udeleženci dobro sodelovali,  četudi so bili končni rezultati precej različni. Popoldne smo čas namenili dolgo pričakovanemu kopanju, a tudi do idiličnega tolmuna v dolini Zadnjice, smo se morali sprehoditi slabo uro. Kljub sopari in vročini je bilo vredno, saj nas je pod slapom Belopotoškega potoka čakal osvežilen tolmun s sicer mnogo prijetnejšimi temperaturami od tistih, ki jih premore smaragdna lepotica. V celem tednu smo tu celo dočakali nekaj kapelj dežja, pa še skozi te so sončni žarki sijali. Po bolj odpočitem dnevu so bile naše oči že uprte v sobotno jutro, nahrbtniki zopet pripravljeni, mi pa  zavzeti za še en nepozaben dan na taboru.

Sveže jutro nas je zvabilo, da tudi soboto zajamemo z veliko žlico – mladinci kar iz Trente v Zadnjico in naprej v smeri Kriških podov, mlajši pa najprej malo s kombiji, nato pa po zabavnih dogodivščinah in fotografiranjem z redarjem na gorski cesti peš proti Mangrtskem sedlu. Vsi smo ta dan dosegli zastavljeni cilj, stali višje od 2000 metrov nad morjem in se naužili visokogorskega zraku. Po sestopu od Pogačnikovega doma nazaj v dolino je starejšim pripadal ponoven skok v hladen “žomf” skoraj ob poti in strinjali smo se, da je to verjetno najboljša možna varianta tuša in osvežitve v enem.

Ko smo kasneje poslušali pogovore starejših in mlajših otrok, je bilo zanimivo slišati, kako dobro otroci opazijo stvari, na katere jih opozarjamo tudi na planinskem taboru, ko jih učimo pravilne hoje v hribe – tako so denimo skoraj tekmovali v opisovanju, na katerem od ciljev je bilo več mestno obutih pohodnikov  in kako so se neprimerno vedli.

Kot že omenjeno moči v mladinskih krogih težko zmanjka in po kosilu nas je že gnala napej novica, da je nekje v dolini Trente zelo verjetno skrit zaklad, katerega je vredno poiskati. A do tja zopet ni bližnjice, zato je bilo potrebno vzeti pot pod noge, slediti namigom, se malce znajti in najti pot, ki vodi proti cilju. Vsi smo tja tudi prišli, a zaklada še vedno nismo našli. Otroci so se zavzeto pognali v iskanje, ki se je kajkmalu obrestovalo –  eden od najmlajših udeležencev je našel veliko škatlo, za katero je bilo jasno, da je iskani zaklad. Vsebina nas je seveda razveselila, za vsakega izmed nas je bilo v škatli darilce, ki bo odslej z nami v nahrbtniku na vseh poletnih pohodih in izletih. Tudi navdušeno iskanje zaklada po že domači dolini nas je ulakotilo, zato smo se vrnili v dom, se okrepčali in pripravili za vrhunec zadnjega večera – nagradno tombolo. Uf, bilo je zelo napeto, goljufati je bilo težko, nagrade za činkvine in tudi že tombole so kopnele in pričakovanje klicanih številk je bilo ves čas na vrhuncu. Seveda so dobitki počakali prav vse sodelujoče in vsak s svojim v naročju so otroci zapustili prizorišče. Že čez nekaj minut tudi pravljica ni bila več pogoj za utišano čebljanje v sobah.

Zadnji dan takih in podobnih dogodivščin ima vedno sladko grenak priokus – bolj kot gre h koncu in se veseliš doma in počitka, raje bi ga še malo podaljšal. Vsekakor smo tudi nedeljo dodobra izkoristili: po pospravljanju najprej za literarno delavnico in pred kosilom še za razkrite skrite prijatelje, ki so preko celega tedna poskrbeli za nemalo smeha in polepšanih dni. Po kosilu in kosu odlične rojstnodnevne torte, ki jo je ob osebnem prazniku prejela načelnica Katarina, smo še zadnjič družno oprtali nahrbtnike in se, kakopak peš podali po Soški poti do galerije Berebica, kjer smo se ohladili v ledeno mrzli Soči, potem pa nas je, kakor bi hotel povedati, da je čas za domov, v avtobus pregnal dež. Sladoled smo si privoščili v Kobaridu, kjer je zopet, tako, kot cel teden v Trenti, sijalo sonce.

Trideset let nazaj ali danes – poslanstvo tabora je enako. Mladi planinci so polni energije in če jo uspemo usmeriti v znanje, užitek v hribolazenju in spoštovanje do okolja, v katerega pridemo na obisk le za lastno dobro, vemo, da smo nekaj naredili prav. Če se tu spletejo še nova prijateljstva in ustvarijo spomini za vse življenje, je naša utrujenost po tednu dni v objemu gora dosegla svoj namen.

Neža Lapajne

Slike si oglejte v GALERIJI.

TABOR 2021 – razpis.

 

 

 

Share on Facebook