Junij – po glavah se nam že podijo misli o žgočem soncu, razburkanem morju, koncu šolskega leta in posledično počitnicah. Preden pa se podamo vsak svojim poletnim dogodivščinam na proti, smo se skupaj odpravili še na zadnji planinski izlet v tem šolskem letu. Tokrat zares lahko rečemo skupaj, saj smo moči združili z odraslimi planinci, ki so prehodili del naše poti in jo še nekoliko podaljšali. Pa se najprej vrnimo na začetek.
Jutranja ura v soboto, 12. junija nam ni predstavljala večjih težav. Nekoliko se je vlekla le vožnja proti Savinjski dolini in naprej na Golte. Večji del vzpona smo tokrat opravili kar z avtobusom. Po pravi gorski cesti smo se iz Mozirja zapeljali vse do Alpskega vrta na višini 1380 metrov. Ko smo se po cesti vzpenja proti Goltem so nam družbo delale tudi krave. Okoliški kmetje so na planine gnali živino na poletno pašo. Med potjo so si krave vzele malo počitka, tako da smo jih uspešno prehiteli in nadaljevali pot.
Mi pa smo pot pod noge vzeli pri že omenjenem vrtu. Kar hitro smo se zaustavili pri hotelu in pomalicali, zajtrk je bil vendarle bolj zgodaj kot običajno. Okrepčani smo nato zagrizli v klanec. V pomoč pri iskanju poti so nam bile tudi table na katerih je pisalo POT DIVJI PETELIN. Po planinah vodi več označenih poti. Tokrat smo si izbrali divjega petelina. Strm vzpon se je zaključil na vrhu Medvedjaka. Počitek in žigosanje knjižic sta obvezni deli na vrhu. Zemljevid nam je bil v veliko pomoč, da smo spoznali nekaj okoliških vrhov. Potem pa malo dol in malo gor po planinah do koče Trije ploti. Zakaj trije? Ker je tukaj stičišče mej treh občin: Mozirje, Rečica ob Savinji in Ljubno ob Savinji. Z enega izmed vmesnih vrhov se nam je odprl lep razgled na Smrekovec. Hitro smo se naučili, da gre za goro vulkanskega nastanka, ki pa danes ne spominja na vulkan. Na nekaterih pašnikih so se že pasle živali. Tudi hoja preko pašnikov ima svoja pravila: normalno hitra hoja, brez kričanja, ne hranimo živali in seveda, če jih imamo, pse na vrvice. Pot je, s travnatih poljan, v drugem delu zavila v mogočne smrekove gozdove, ki bi nam nudili zavetje pred dežjem, a več kot nekaj kapljic ni bilo. Proti koncu smo prispeli še do ene znamenitosti – jame Ledenica. Jama kakršnih v naši okolici poznamo kar nekaj. S snegom bogata zima je tudi to jamo dodobra napolnila s snegom, ki bo v njej ostal dolgo v poletje. Zadnji daljši počitek smo izkoristili tudi za planinski krst. Čeprav za nikogar to ni bil prvi izlet, ki ga je preživel z nami, pa smo morali nadoknaditi nekaj zaostanka iz preteklosti, ko je časa za krst zmanjkalo. Vprašanja niso bila pretežka in sprejem med planince je uspel. Gradbišča nove Mozirske koče, prejšnja je namreč pogorela, smo se izognili in se napotili kar do avtobusa.
Med opazovanje razigranih konj na paši je hitro minilo nekaj minut, da so se nam po daljši poti pridružili še starejši planinci. Sedeži na avtobusu so hitro postali tudi naše postelje. Zgodnja jutranja ura je pustila posledice in nekaj jutranjega spance je bilo potrebno nadoknaditi. Vožnja domov je tako minila precej hitreje.
Kljub znanim težavam smo tudi letošnje šolsko leto uspeli izpeljati nekaj akcij in izletov, sedaj pa nas čakajo počitnice. Z nekaterimi se vidimo že meseca avgusta na poletnem taboru, z ostalimi pa jeseni, ko se bomo ponovno odpravili raziskovati znane in manj znane poti po bližnji in daljni okolici.
Andrej Bončina
Slike si oglejte v GALERIJI.