Med tednom smo poslušali vremensko napoved, ki za zahodni del Slovenije, ni bila nič kaj obetavna. Veseli smo bili, da so za nasprotni konec naše države napovedovali lepše vreme. V soboto, 23. aprila, smo se namreč odpravili na Roglo. Čakal nas je zanimiv dan, najprej pohod do Lovrenških jezer in potem še obisk Poti med krošnjami. Ponovno smo združili moči Mladinski in Vodniški odsek in tako se je nabrala množica 40 planincev, ki je kalila mir v pohorskih gozdovih. Mogoče smo tako tudi odgnali slabo vreme.

Najdaljši vzpon smo prevozili z avtobusom. Vzpon iz Zreč na Roglo je nekoliko razbil dolgo monotono vožnjo proti vzhodnemu delu države. Na Rogli nas je pričakalo nekaj vetra, oblakov, sonca in zaplate snega. Po hitri malici smo se odpravili proti Lovrenškim jezerom. Že po nekaj minutah smo prispeli do zamrznjenega jezera, ki pa je bilo umetno. Namenjeno je zasneževanju smučarskih in tekaških prog. Pot nas je nato vodila preko travnikov na katerih so cveteli žafrani. Prah iz prašnikov se lahko uporablja tudi za barvanje jajc. V sredozemskih deželah pa žafran uporabljajo tudi v kulinariki in za izdelavo kozmetike. Z na novo pridobljenim znanjem smo se podali naprej v pohorske gozdove. Travnato podlago so postopamo začele nadomeščati zaplate ledu in kaj kmalu tudi snega. Ni bilo potrebno več veliko hoje in že smo hodili samo po snegu. Izogniti se nismo morali niti kakšnemu padcu, a hujših posledic od umazanih oblačil in nekaj smeha ni bilo. Snežena podlaga nas je nato spremljala večino poti nazaj do izhodišča.

Glavni počitek nas je čakal pri Lovrenških jezerih. Vsa jezera so bila še zaledenela, kljub temu pa trdnosti ledu nismo preizkusili. Jezera so del največjega visokega barja v Sloveniji in jih imenujejo tudi Lovrenški biseri. Polnijo se izključno s padavinsko vodo. To pomeni da v njih ne priteka voda iz rek ali potokov. Jezera so obdana z ruševjem, pod njim pa se nahaja tudi do več metrov debela plast šote. Pot okoli jezer je urejena po lesenih mostičkih, tako da hoja ni ne naporna ne mokra. Časa je bilo dovolj, da smo prebrali tudi legendo o Jezerniku, ki je živel v velikem jezeru na Rogli.

Povodni mož Jezernik je varoval celotno Pohorje. Gospodarica bližnje kmetije je v bližino jezera pošiljala svojega moža sekat drevesa, saj ji denarja ni bilo nikoli dovolj. Jezernik je možu ponudil denar v zameno, da preneha s sečnjo dreves. Denarja je ženi hitro zmanjkalo, zato je moža ponovno napotila sekati drevesa. Jezerniku je bilo dovolj, zato se je neke noči razbesnela huda nevihta, ki je odplaknila kmetijo, hlode in vse goste, ki so se ravno takrat zbrali na praznovanju. Jezernik pa se je skril v podzemne vode Lovrenških jezer in nikoli več ga niso videli.

Če smo do sedaj hodili pod krošnjami mogočnih smrekovih gozdov, pa smo se v drugem delu našega izleta podali med krošnje. Pot med krošnjami Pohorje je dolga več kot 1000 metrov in vsebuje tudi vzpon na 37 metrov visok stolp s katerega se lahko spustimo tudi po toboganu, ki pa je bil žal zaprt. Pri vhodu je vsak izmed udeležencev prejel svinčnik in letak, ki nam je pomagal pri iskanju zaklada veverička Emila. Zaklad smo našli s pomočjo skritega gesla, ki smo ga razvozlali z odgovori na vprašanja ob poti. Med potjo smo na več točkah  spoznali marsikatero zanimivost o pohorskih kamninah, rastlinstvu in živalstvu. Hojo pa so nam popestrile tudi ovire visoko nad tlemi. Hoja po gredi med lesenimi krošnjami dreves in skakanje po napeti mreži 15 metrov nad tlemi so nam nekaj strahu vendarle pognale po žilah.

Med obiskom poti med krošnjami smo ulovili še zadnje sončne žarke nato pa se je tudi na Roglo prikradla megla in nizka oblačnost. Ravno pravi čas, saj se je naše pohajkovanje po Pohorju približalo koncu. Kljub dolgemu dnevu utrujenosti ni bilo čutiti. Pogovor in smeh tako tudi med vožnjo proti domu nista usahnila.

Andrej Bončina

Slike si oglejte v GALERIJI.

LOVRENŠKA JEZERA – razpis