Zadnji planinski izlet v tem šolskem letu
Osnovnošolci in gimnazijci smo se v soboto, 11. 6., odpravili na zadnji planinski izlet v tem šolskem letu. Kot se za zadnji izlet spodobi, smo pohodu dodali še super dogodivščino – obisk živalskega vrta.
Z avtobusom smo se najprej mimo Ljubljane odpeljali do vasi Vikarče, ki je bila naše izhodišče za vzpon na Šmarno goro. To je le 669 m visoka vzpetina, ki pa ponuja čudovite razglede, proti Primorski in Snežniku, proti vzhodu in tudi proti našim alpam.
Pot je bila prijetna – večino časa smo hodili po ožjih, manj obljudenih stezicah, predvsem pa v hladu gozda. Zadnji del poti smo opravili po Romarski poti in srečali kar precej ljudi. Na vrhu smo si v senci cerkve in obzidja privoščili malico. Ker pa je Šmarna gora zelo znana po odličnih ocvrtih miškah, smo si jih privoščili tudi mi – in, priznati moramo, res so odlične.
Na vrhu pa nas je čakalo še eno presenečenje – nepričakovano se je domačin in gostilničar, gospod Miha, ponudil, da nam razkaže cerkev in na kratko predstavi zgodovino Šmarne gore. Koliko zanimivega smo izvedeli. Šmarna gora in sosednja Grmada sta bili zelo pomembni v času, ko so našo deželo napadali Turki. Izvedeli pa smo tudi, da je Šmarno goro obiskoval tudi naš največji pesnik France Prešeren, pa ne zaradi maše, vendar zato, ker je kot duhovnik v tisti cerkvi deloval njegov stric, s katerim sta bila zelo povezana – tako pravijo, da je bil Prešeren prvi pohodnik na Šmarno goro. Upodobljen je tudi na freski v cerkvi. Gospod Miha nam je na koncu pokazal še hribe in zanimivosti, ki smo jih občudovali z vrha. Za čudovito vodenje se mu iskreno zahvaljujemo.
Ker smo se na vrhu zadržali malce več časa od predvidenega, smo se odločili, da se v dolino vrnemo po najhitrejši poti, po Romarski poti, ki nas je pripeljala v Tacen. Tam smo sedli na avtobus in se v velikem pričakovanju odpravili še na drugi del našega zadnjega letošnjega izleta.
Po kratki vožnji smo izstopili pred Živalskim vrtom Ljubljana. Na hitro smo se še malo okrepčali, nato pa je sledil ogled živali. V manjših skupinah smo krenili na pot. Otroci so z veseljem občudovali živali in iskali žige – odtise tac in vzorce kožuhov. Na žalost je čas prehitro mineval in nam je zmanjkalo časa, da bi preizkusili še vsa tista čudovita igrala. Vendar živali smo videli vse.
Prijetno utrujeni smo se odpravili na avtobus in nazaj domov.
Poleti prijavljene planince čaka še planinski tabor v Trenti, prav vsi pa se veselimo novih izletov prihodnje šolsko leto.
Mateja Kogej Lapajne
Slike si oglejte v GALERIJI.