TEDEN POD OBJEMOM GORA
Počitnice – čas, ki ga vsi, predvsem pa otroci po koncu šolskega leta najbolj pričakujejo. Takrat si vzameš čas za počitek, raziskovanje, potovanja, izvajanje različnih aktivnosti, ki te veselijo. Da bi ta čas čimbolj aktivno izkoristili in ga preživeli v naši lepi naravi, smo mladi planinci planinskega društva Idrija v tednu od 8. do 14. avgusta organizirali že 32. poletni tabor. Prvi je bil izpeljan leta 1977, vmes pa je sledilo nekaj premorov.
Z nabito polnim avtobusom, vseh skupaj nas je bilo 36 in v našem domu smo zasedli vsa ležišča, smo se v ponedeljek odpeljali planinskemu tednu naproti. Po dveh urah vožnje smo prispeli do našega domovanja – DOM TRIGLAVSKA ROŽA v Trenti. Hitro smo si izbrali “cimre”, raztovorili potovalke in postlali postelje. Časa smo imeli le še za nekaj spoznavnih iger, saj je sledila večerja. Po večerji smo ponovili, kaj sodi v nahrbtnik, ter jih pripravili za turo. Pričeli smo z dvema igrama, ki sta se odvijali čez cel teden. Igra skriti prijatelj – na liste smo napisali imena vseh udeležencev. Vsak je izžrebal enega in tistemu prijatelju je skozi cel teden pisal sporočilca, naredil dobro delo, obdaril s kakšno sladkarijo,.. le ta se pa ni smel razkriti. Iskali pa smo tudi skriti zaklad. Vsak dan smo zvečer izžrebali številko katera nam je naznanila katero besedo bomo iskali. Iz dobljenih črk, je bilo potrebno sestaviti pravilno besedo. Črke so se skrivali na vrhovih, v koči in okolici, med potjo,… Dobljeno geslo nas je privedlo do skritega zaklada.
Prebudili smo se v jasno jutro, ki je kar vabilo, da se povzpnemo na katerega izmed vrhov. Po zajtrku, ob ravno pravšnji uri, smo se posedli v kombije in odpeljali do izhodišča za Čisti vrh. Ker so bili udeleženci različne starosti, vse od prvega razreda do srednješolcev, smo se delili v dve skupini. Starejša skupina je s hojo začela prva, saj je omenjeni vrh tudi dosegla. V drugem zamahu pa so pot pod noge ubrali tudi mlajši. Njihov cilj je bila idilična Planina v Plazeh pod ostenji Travnikov. Pot smo si krajšali s spoznavanjem rastlinstva. Zajčjo deteljo smo tudi poskusili. Pridobili smo nekaj znanja orientacije in mimogrede še prežali za divjimi zajci in to vse med tem, ko so starejši sopihali vrhu naproti. Tudi starejši so uživali v razgledih, ki so segali vse od Kanina do Triglava.Kosilo in počitek po njem sta več kot prijala. Popoldne smo izkoristil za ustvarjanje plakatov z imenom sob in pisanjem misli, ki so ustrezali našim občutkom o preteklem dnevu. Napolnjene trebuščke po večerji smo stresli z zabavnimi igrami in bansi, ki smo se jih igrali pred domom. Sledila je še priprava nahrbtnikovin branje pravljic.
Tretji dan tabora je bil dan za vzpone nad 2000 m nadmorske višine. Prve sončne žarke, na najvišjih okoliških vrhovih, je starejša skupina ulovila že daleč v dolini Zadnjice. Povzpeli so se namreč do Zasavske koče na Prehodavcih na 2071 m. Skoraj 5 urni vzpon in 4 urni spust so opravili vsi. Nekaj žuljem pa se ni bilo moč izogniti.
Mlajša skupina se je najprej odpeljala do najvišjega slovenskega prelaza Vršiča. Njihov cilj je bila 2087 m visoka Šitna glava. Vrh, ki leži v senci Male Mojstrovke, ponuja prekrasne razglede na sosednje vrhove. Travnat vrh je ponujal idilično kuliso za pripovedki o Zlatorogu in Ajdovski deklici. Na vrhu so se pasle tudi ovce, ki pa se niso pustile zelo božati. Mlajši so z višino tokrat prekosili starejšo skupino. Dobro kosilo izpod rok kuharice Olge je še kako prijalo.
Popoldne, so na likovni delavnici, bele majice postajale vedno bolj pisane. Markacije, gore, napisi, podpisi, rože, živali…vse te umetnije so nastajale izpod rok mladih planincev. Po večerji pa je sledil večer zabavnih spretnostnih iger. Prav vsi so se preizkusili v določeni nalogi. Ob tem smo se zabavali in dodobra nasmejali. Utrujene pohodnike je spanec premamil preden bi slišali konec pravljice.
Po dveh zaporednih daljših turah v visokogorje je napočil čas za nekoliko lažji pohod. Temu primerno je bilo tudi bujenje ob kasnejši uri in tako je zajtrk še bolj teknil. Odpravili smo se namreč po Soški poti. Hojo smo pričeli v jutranjem hladu pri galeriji Berebica. Šumenja Soče nismo slišali, saj ravno v tem delu zaradi nizkega vodostaja ponikne. Kaj hitro smo zopet zagledali njene smaragdne odtenke in ji sledili do Malih korit, ki pa niso bila naš cilj. Želeli smo si ogledati še Velika korita Soče. Hojo smo nadaljevali in nekaj časa hodili po levem in nekaj časa po desnem bregu reke. Hitro smo prišli do res velikih Velikih korit. Sledil je glavni postanek in kopanje v mrzli Soči. Že zjutraj smo namreč poleg “hribovske opreme” nahrbtnik dopolnili z veliko brisačo in kopalkami. Kopanje in skakanje v vodo v tako lepem okolju je bilo res posebno doživetje. Ker je bilo v znamenju vode že dopoldne smo sklenili, da bo tako tudi popoldne. Na vrsti so bile namreč vodne igre. Prenašanje vode na sto in en način ter na koncu še obvezno obmetavanje z vodnimi baloni. Večer pa smo zaključili v znamenju iger in petja.
Petek je bil dan, ko smo lahko budilke nastavili na poznejšo uro. Na vrsti je bil namreč dan počitka, ki pa še zdaleč ni bil dolgočasen. Dopoldne smo posvetili spoznavanju rastlinstva. Pri krajšem sprehodu se nam je pridružila dobra poznavalka rastlin in neumorna planinka Tinka Gantar. Spoznali smo marsikatero novo rastlino in njeno zanimivo lastnost. Po ogledu cvetja v naravi smo si nato ogledali še nekaj slik rastlinstva na računalniku.
Takoj po kosilu pa smo že pričeli s pripravami na večerno dogajanje, saj je bil namenjen planinski poroki. Posvetili smo se okraševanju prostora in delanju šopkov. Najpomembnejši je bil seveda tisti od neveste. Manjkali niso niti posebni obleki ženina in neveste, mlaj in konfeti.Pred slavnostnim večerom smo se odpravili še v “mesto”. V trgovinici muzeja smo nakupili kakšen spominek in sladoled. Na travniku pred stavbo pa so se odvijale tekme v nogometu, košarki in badmintonu. Imeli smo tudi trening akrobatike.
Po večerji pa težko pričakovana poroka. Kot na pravi poroki so tudi tukaj svatje zamujali. Manjkali niso niti zborček, župnik, strežniki in družice. Kar hitro po pridigi sta si ženin in nevesta izmenjala tudi prstane in zabava se je lahko začela. Dogodku primerno je zabava potekala še dolgo v noč.
Kljub včerajšnjemu napornemu večeru – ohceti, Deneva nismo prespali. Nam je pa nekoliko slabša vremenska napoved prišla prav. Zavoljo le-te se nismo odpravili na kakšen daljši pohod. Vsi smo se odpravili na Vršič, le da vsak na svoj način. Starejši so pohod pričeli pri Koči pri izviru Soče. Po dveh urah hoje so peš prispeli do Tičarjevega doma. Mlajši so se na vrh prelaza pripeljali s kombiji. Hitro so vzeli pot pod noge in se mimo Poštarskega doma povzpeli na vrh Vršič (1737 m), ki se nahaja nad prelazom. Hladen veter nas je hitro prepodil z vrha. Ob povratku smo pri Poštarskem domu odtisnili še štampiljke in nadaljevali do Tičarjevega doma, ki nam je ponudil zavetje ob počitku za malico. Privoščili smo si čaj in še kakšen posladek. Vsi skupaj smo se nato peš spustili do Koče pri izviru Soče.
Popoldanski del smo pričeli s pisanjem razglednic, sledil pa je napet planinski kviz. Šest skupin se je pomerilo v kvizu, ki je vseboval vprašanja, ki so se nanašale na vsa planinska področja. Ekipe so prikazale veliko znanja. Odgovor na katero izmed vprašanj pa je bil pretežak in tako so se naučili tudi kaj novega.
Za večerno zabavo pa je poskrbela tradicionalna tombola. Bogat nagradni sklad je dvigoval napetost med žrebanjem, saj je vsak hotel kar najhitreje do svoje nagrade. A bojazni, da bi nagrad zmanjkalo ni bilo, saj je posebnost naše tombole ta, da je vsaka srečka tudi dobitna. Dobitkov pa je tudi zmanjkalo in to je pomenilo, da smo se polnih rok odpravili v sobe in se prepustili zasluženemu počitku.
Prišel je zadnji dan tabora, ko smo se morali posloviti od našega domovanja v dolini Trenta. Preden pa smo spakirali kovčke in se odpeljali proti domu, smo izkoristili lep sončen dan. Kot je že navada v zadnjem dopoldnevu največ dela opravijo pisala. Strnili smo vtise celotnega tedna in jih zapisali na papir. Nekateri so daljši drugi krajši, a prav vsak se je potrudil in zapisal svoje misli. Komaj čakamo, da jih bomo prebirali v zimskem času v reviji Naše poti, katero vedno izdamo. Pozabili nismo izpolniti niti planinskih knjižic, v katere pridno nabiramo žige ter zapolniti misli v sklopu planinskega šopka dobrih vtisov. Zaključili smo tudi igro skriti prijatelj. Preko celotnega tedna smo s pomočjo najdenih črk iskali tudi skriti zaklad. Zadnji dan smo razvozlali premetanko in našli skrivni paket v katerem se je skrival zaklad – nahrbtniki iz blaga.
Kratkemu predavanju o orientaciji smo prisluhnili po kosilu. Bilo je ravno pravšnje, da se je hrana polegla in smo potem teorijo lahko pretvorili v prakso. Krajši orientacijski potep nam ni povzročil večjih težav, saj smo se vsi vrnili na izhodišče z vsemi najdenimi točkami.
Med tem ko smo bili na orientaciji je prispel tudi avtobus. Naložili smo vso našo opremo in se odpravili proti Idriji. Veseli, da zopet vidimo starše, smo se hitro odpravili vsak na svoj konec.
V tednu dni smo osvojili več vrhov, spoznavali rastline, se zabavali, učili, igrali, spoznali nove prijatelje, kopali v reki Soči, ustvarjali, prepevali,… se domov vrnili bogatejši še z eno izkušnjo.
Nekaj misli otrok zapisanih na planinskem šopku dobrih vtisov:
- Na pohode je zelo lepo hoditi.
- Kuharica nas je presenetila z makaroni.
- Všeč mi je igra skriti prijatelj.
- Danes sem skakal iz skale.
- Pohod in kopanje sta mi bila zelo všeč.
- Razgled je bil zelo lep.
- Na Šitni glavi smo videli Triglavsko rožo.
- Spoznal sem super prijatelje in vzgojitelje.
- Pot je bila danes težavnejša in dolga ampak se splačalo, ker je bil na vrhu zelo lep razgled.
Organizacija tabora je velik zalogaj, brez super ekipe prostovoljnih vodnikov tega ne bi zmogla izvesti, zato se jim zahvaljujem. Skupaj že kujemo načrte za prihajajoče novo šolsko leto.
Katarina Bončina
Slike si oglejte v GALERIJI.