REZANJE MEGLE NA ZONCOLANU
Letošnji september ni prav nič skoparil z dežjem in hladnim vremenom. Prvi izlet v novem šolskem letu, ki je bil planiran na Zagodov vrh, je tako odpadel. Naslednji na vrsti je bil izlet na Zoncolan. Vremenska napoved tudi tokrat ni bila nič kaj vzpodbudna, a nekje v daljavi je le tlel žarek upanja, da tako slabo kot prvič pa le ne bo. Vremenoslovci so namreč obljubljali, da bo dež ponehal v noči na soboto. Opogumljeni s to napovedjo, smo se v soboto, 1. oktobra odpravili v svet italijanskih Karnijskih Alp.
Avtobus je svojo vožnjo pričel v Spodnji Idriji, postanke naredil še v Idriji in Godoviču ter tako zapolnil 46 sedežev. Dolga vožnja je bila manj prijeten del dneva. Nekaj dežja nas je še pričakalo v Furlanski nižini, še v naši Vipavski dolini pa smo lahko opazovali tudi mavrico. Pohod na gori, ki je bolj znana po smučišču in kolesarjem, kot zahteven gorski cilj, smo pričeli v rahlem dežju, ki pa je hitro ponehal. Starejši planinci, ki so imeli daljšo pot, so utirali pot po strmi smučarski progi proti vrhu. Planinske poti tu namreč ni, zato smo strmino premagovali s cikcakanjem po progi. Zadaj je hodila mlajša skupina, ki je v dnevu prehodila krajšo, a nič manj zahtevno, pot. V dobri uri smo tako že stali na vrhu Zoncolana. Navadno bi sledil daljši postanek in opazovanje okolice, a gosta megla nam je to preprečila. Še svizci, ki bi jih ob lepem vremenu videli ob poti, so se raje poskrili v svoje sobane. Morda pa so zavijali čokolado za praznične decembrske dni. Vzpon je mlajša skupina tu zaključila in se po sosednji progi odpravila proti izhodišču. Postanki za opazovanje gob, žabic in pri manjšem jezercu so bili seveda obvezni. Nekaj časa je ostalo še za zadnjo malico in kakšno igro.
Starejši planinci pa smo z vrha Zoncolana morali še dodobra zagristi v strmino, da smo dosegli drugega izmed predvidenih vrhov – Monte Tamai. Skoraj dva tisoč metrov visoka gora, na katero pozimi pripelje sedežnica, se je kopala v megli. Namesto v razgledih smo tako lahko uživali le v zasluženi malici. Vrhove v okolici smo si tako le predstavljali in morali slepo zaupati besedam vodnika in zemljevidu. Sledil je spust po nasprotni strani hriba, ki pa je bil začinjen z zelo blatno stezo. Srečno in z le nekaj manjšimi zdrsi smo prispeli na širšo kolovozno pot, ki povezuje planine v celotnem pogorju. Krav tokrat nismo videli, le zvonjenje njihovih zvoncev nas je opominjalo, da so še vedno na paši. Kaj kmalu smo zopet prispeli do smučišča po katerem smo opravili še zadnji spust do izhodišča.
Nekoliko blatni in mokri smo prispeli do avtobusa, zato je bila rezervna obleka več kot dobrodošla. Megle na žalost nismo pregnali, le-ta pa tudi ni zameglila dobrega razpoloženja. Nekoliko slabše vreme je bilo tudi dober opomnik, da je potrebno biti v hribih dobro pripravljen na vse vremenske razmere in da ima tudi hoja v megli svoj čar. Se vidimo na naslednjem izletu, ki pa upamo bo postregel z obilico sonca.
Andrej Bončina
Slike si oglejte v GALERIJI.