Planinci pogosto rečemo tudi kakšno o vremenu. Seveda smo veseli, če nam je na pohodih naklonjena sončna vedrina, a navadno ne govorimo, »da smo imeli lepo«ali pa »grdo vreme«.Za planinske pohodnike je vreme lahko: deževno, sončno,oblačno, megleno, pa še bi lahko naštevali. Vsakokrat nam narava ponudi svoje čare in skrivnosti, če jih le znamo poiskati in občudovati.

No, naj bo kakorkoli že, letošnji november je bil pa le preveč radodaren z deževnimi dnevi. V skladu z našim programom smo idrijske mlade planince popeljali na zadnjo novembrsko soboto v Posavsko hribovje. Skoraj neverjetno je bilo, da smo po pravi deževni plohi v okolici Ljubljane, pričeli s pohodom nad vasico Šentgotard v bližini bolj znanih Trojan, v vedrem, sicer oblačnem vremenu. Podali smo se po gozdni stezi in deloma po cesti navzgor in prav kmalu prispeli na Prvine. Tam je bil že čas za počitek in za malico, za nekatere je bil to šele zajtrk. Ogledali smo si okolico. Obnovljena večja zgradba, je namenjena Centru šolskih in obšolskih dejavnosti – CŠOD, v bližini je manjše smučišče –torej je vse pripravljeno za razne »šole v naravi«. In ne boste verjeli, ob robu ceste je bil med drevjem že parkiran naš avtobus – to nam pride še prav na povratku. Korake smo pogumno usmerili mimo omenjenega smučišča navzgor proti grebenu do našega cilja. Po ozki stezici smo prav kmalu prispeli do planinskega doma na Čemšeniški planini. Stopali smo med mogočnimi drevesi prav do vrha in ob lovski preži opravili pomemben «obred» planinski krsttistih mladih planincev, ki so bili prvič z nami na pohodu. Hladen jesenski vetrič nas je opomnil, da smo že v pravih hribih – nekaj čez 1200 m visoko, zato smo kar pohiteli v kočo. Prijazno so nas sprejeli, vsi smo se, po pravi planinski navadi, pogreli s toplim čajem in se okrepčali z manjšimi in večjimi sendviči, da ne bi bili nahrbtniki nazaj grede pretežki.

Pred kočo smo se pred povratkom seveda še fotografirali in se razgledali po okolici – saj so nas razveselili pravi sončni žarki. Kako dolgo smo jih čakali! Kum, tam daleč čez Savo, je bil prav lepo viden.

Vračali smo se po isti poti do avtobusa ter se odpeljali še do enega sladkega cilja.Na Trojanah smo si privoščili velikanske slastne krofe – najprej v želodčke, potem pa še nakup za domov. Da bodo vsi vedeli, kako sladko je lahko na naših planinskih izletih.

Nace Breitenberger

Slike si oglejte v GALERIJI.

Share on Facebook