Kolpa, skoraj 300 kilometrov dolga reka, ki razmejuje Slovenijo in sosednjo Hrvaško. Po mejni črti preteče kar 113 kilometrov in tako predstavlja najdaljšo slovensko riviero, vsaj tako jo oglašujejo domačini. Ker poleti njena temperatura doseže tudi 28 stopinj, bi jim težko ugovarjali. Kljub majhnosti naše države pa pot do doline reke Kolpe ni prav kratka. Vožnjo smo vzeli v zakup in kar 35 se nas je, v zgodnjih urah, zbralo na avtobusu, ki nas je popeljal v večini dokaj neznane kraje. Kar hitro smo zapeljali mimo Cerknice, čarovnice so na srečo še spale, proti Ribnici in naprej v kočevske gozdove. Nekje na meji z Dolenjsko pa se je začel prvi del našega pohoda.
Oznake v vasi Predgrad so nas napotile najprej rahlo navzdol, nato pa se je pot kar resno postavila v klanec. Med postankom za ogled kraškega brezna so si noge ravno dovolj odpočile, da smo zmogli do vrha. Dobro uro smo potrebovali do našega edinega vrha Kozice, ki pa ni bil edini cilj izleta. Na vrhu, na katerem stoji stolp z antenami, smo si najprej privoščili malico. Razgled tu zakrivajo drevesa, zato smo se kar hitro spustili nekaj metrov nižje, kjer so se nam odprli čudoviti razgledi na dolino Kolpe. Ko smo se naužili razgledov, smo spust nadaljevali proti vasi Dol, ki leži tik ob reki. Precej ovir, v obliki podrtih dreves, smo morali zaobiti, še nekaj padcev na rit in že smo bili v dolini. Hop na avtobus, da si malo odpočijemo, in vožnja do naslednjega cilja – najjužnejše slovenske pešpoti.
Najjužnejša slovenska pešpot poteka od Radencev do Damlja in preči tudi najjužnejšo slovensko točko v vasi Kot pri Damlju. Pot ki se vije tik ob reki Kolpi smo si tokrat nekoliko prikrojili in drugi del našega pohoda pričeli v naselju Breg. Kljub temu nismo zamudili pogleda v začetni del jame Kobiljače, ki je s svojimi 360 metri dolžine najdaljša jama ob reki Kolpi. Med hojo po vijugasti poti smo nekaj besed izmenjali tudi s policistoma, ki sta nam zaželela srečno pot. Našo pozornost pa so pritegnili tudi ošiljeni ostanki drevesnih debel. Kdo bi to naredil? Mogoče gozdarji z velikim šilčkom? No, hitro smo ugotovili, da so bili na delu bobri. Zanimiv je bil pogled na že podrta ali pa na pol otesana drevesa. Ob spoznavanju vseh zanimivosti smo hitro prispeli do najjužnejše točke izleta in Slovenije. Nismo se mogli upreti in smo si za konec naredili pravi mali piknik pod krošnjami. Polurna hoja, ki je sledila do avtobusa, tako ni bila več problem.
Noge so bile prijetno utrujene, ko smo popadali vsak na svoj sedež. Še kako bi se prilegel krepčilni spanec med vožnjo do doma, a zato ni bilo časa. Glasbene želje so se vrstile ena za drugo in tako je vožnja do doma minila hitreje kot bi mislili. Že v temi smo prispeli v Idrijo in tako uspešno zaključili izlet, ki so se ga udeležili tako mlajši kot starejši planinci. »Medgeneracijsko« sodelovanje Mladinskega in Vodniškega odseka se je še enkrat pokazalo kot nadvse uspešno. Vodniki že komaj čakamo, da se vidimo na novih dogodivščinah.
Andrej Bončina
Fotografije si oglejte v GALERIJI.