OB POLDNE NA POLDANOVCU

“Ostanite doma na suhem in toplem”, je kar vpilo megleno novembrsko sobotno jutro, ko je še dan zavlačeval s prebujanjem. Med hitro hojo do avtobusne postaje res ni bilo nikjer žive duše, iz nizkih oblakov je rosilo in dan ni ravno zgovorno vabil na prosto, kaj šele v hribe.

Vseeno smo z mladimi planinci šli na pot, ne vedoč, ali bomo kljub muhastemu vremenu dosegli zastavljeni cilj ali šli bolj na lahkotno parado razkazovanja dežnikov po Trnovskem gozdu.

Naše izhodišče je bilo nad krajem Lokve, dobrih 100 višinskih metrov pod mejo megle. Po makadamski gozdni cesti so nas markacije vodile nekaj časa navkreber, nato malce navzdol in pri nemarkantnem križišču poti na slabo uhojeno stezo, še bližje pasu, kjer je kraljevalo neskončno vodnih kapljic megle. Ko smo zakoračili vanjo, se je pričela prava predstava silhuet bukovih debel in krošenj, ki so se skrivala za belo tančico. Spremljala nas je skoraj celo pot in bilo je cello zabavno ko je prvi v koloni le slutil tistega, ki je hodil zadnji. Ker nam je dež prizanesel in so dežniki cel dan ostali suhi, smo ubrali pot tudi na najvišjo točko zastavljenega cilja in po pol urehoje v precejšen klanec dosegli vrh Poldanovca točno ob poldne. Kot ime hriba zgovorno pove, njegovo tême deli svetli del dneva na dopoldne in popoldne, od cerkve v GorenjiTrebuši naj bi sredi dneva sonce postal tik nad špičastim vrhom Poldanovca. Ob času za kosilo smo varno umaknjeni od prepadnega vrha tudi mi veselo zagrizli v sendviče in za nekaj sekund je tudi na nas posijal sončni žarek iznad razkajene megle. Sicer neverjetno strmo odrezan vrh, s katerega se stena direktno spušča več kot 800 metrov v dolino, nam je ponudil le enoten bel razgled, za katerim se v jasnem vremenu pokaže prava kulisa dolin, grap, hribov in gora. Morda je bolje, da se nismo mogli razgledovati, razsežnost prepada v kombinaciji z 20 otroki na vrhu mi še doma povzroči cmok v grlu.

Po okrepčilu in štempljanju planinskih knjižic smo pohiteli v zavtrje, z grebena nazaj na gozdno cesto, po kateri smo z veseljem brcali mokro jesensko listje na tleh in zopet uživali v predstavah narave. Kolikor je bilo zjutraj spustov, smo jih morali sedaj navzgor premagati pri povratku, zato smo k avtobusu prispeli kar nekoliko utrujeni in udobna vožnja proti domu je marsikoga zazibala v prijeten krepčilen spanec.

Lahko bi bili doma, ker nas omejujejo pogoji za izvajanje prostočasnih dejavnosti (katere smo spoštovali), napoved vremena je nestabilna, lahko sploh ne pridemo na vrh, bomo umazani, bo verjetno deževalo, nas bo zeblo, …

A šli smo vseeno in domov prinesli blatne čevlje in hlače, mokre nogavice, planinsko knjižico z novim žigom, suh dežnik ter planinsko zgodbo z novimi izkušnjami in spomini.

Neža Lapajne

Slike si oglejte v GALERIJI.

POLDANOVEC – razpis

Share on Facebook