Se pozimi splača biti mladi planinec?
“Bela škaaatlaa, hitri testiii, dolga palčka, gre v nooos,” smo poslušali znova in znova priredbo na pesem Dedka Mraza, medtem ko se je avtobus naših počitniško razpoloženih in pojočih otrok majal po cesti proti Vojskemu. Odpravljali smo se namreč na planinsko zimovanje in močno upali, da nam uspe izvesti tudi to večdnevno akcijo, brez da bi si, z namenom ali brez, zapeli to pesmico. Vsi smo si namreč želeli oddiha na snegu, druženja, smeha, prelepih razgledov in točno tako je tudi bilo.
Brž ko je avtobus parkiral pred našim tridnevnim domovanjem, župniščem na Vojskem, nas je že pričakala zimska idila poledenelih tal. Brž smo smuknili noter na toplo, se namestili po sobah in čas do našega prvega skupnega obroka, slastnega kosila naše kuharice Olge, porabili za spoznavne igre. Da pa nam ne bi kuhala le ona, smo po kosilu zamesili neskončno veliko količino testa. Medtem ko je testo potrebovalo počitek, mi pa več kot očitno ne, smo se brž zakotalili ven na sneg in se lopatali ter kepali do mraka. Odbrzeli smo nazaj, naša počivajoča gmota testa je namreč potrebovala oblikovanje, ki pa se je prevesilo v celovečerno aktivnost. Kmalu je že zadišalo po svežih piškotkih, ki so nas spremljali, čeprav v želodčkih, polnih večerje, še cel zabavni večer. Spat smo se odpravili ob dogledni uri, namreč čakal nas je še en razburljiv dan.
Zgodnje bujenje, zajtrk in pot do naše skrivnostno napovedane točke dejavnosti so aktivnosti, ki so si sledile v jutru naslednjega dne. Prispeli smo do tekaško smučarskega centra Vojsko, kjer nas je že čakal nas skriti gost, Jošt Lapajne. Preostanek dopoldneva smo preživeli v njegovi družbi, na toplem nam je predstavil tek na smučeh v teoriji, nato pa smo se v obvladovanju te znanosti preizkusili še zunaj na snegu. Sledile so norčije, padci, zabava in smeh, predvsem pa nova osvojena znanja. Rahlo izčrpani, vendar nadvse nasmejani in dobre volje smo se odpravili proti našemu domovanju in pojedli težko pričakovano kosilo. Seveda je sledil počitek, ker pa pri planincih ne urimo le telesa, pač pa tudi naš um, so popoldne sledile ustvarjalne delavnice. Pod prsti naših otrok so nastajali čudoviti svečniki, oni pa so medtem že snovali svoj lastni zabavni večer. Najprej večerja, potem pa nastopi otrok, na slavnostnem odru so se zvrstili skeči, plesno-gimnastične in pevske točke, igrane reklame, mi pa smo se čudili sposobnostim naših vrstnikov in se nasmejali do solz. Večer se je razvnel v pravi disko, kot zaključek tega norega programa pa je vsak prejel še darilo zimovanja 2021, in sicer priročne hribovske podloge za sedet. Bil je že skrajni čas za spanec, saj nas je kakopak čakal še en športno naravnan dan.
Pričeli smo ga prav po planinsko. Brž ko je sonce obsijalo naš tridnevni domek, smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili proti Hudourniku. Starejši so osvojili njegov vrh, z mlajšimi pa smo se namestili na Ogalcah, kjer je sledila obilica zimskih radosti. Oboji smo se v dom vrnili premočeni in utrujeni, z zadovoljstvom na obrazu ter si privoščili zaslužen počitek. Sledile so bolj ali manj zaključne dejavnosti; igre, beleženje vtisov in pakiranje ter pospravljanje. Pojedli smo še zadnji obrok, se zahvalili kuharici Olgi za razvajanje, pomahali prijateljem v slovo in se zapodili v objem staršev.
Ni kaj dodati, kot to, da smo se na zimovanju imeli prelepo, zlasti ker smo po dolgem času imeli na zimovanju pravi pravcati sneg. Zimskih radosti torej ni manjkalo, otroci pa so domov odšli zadovoljni, nasmejani, napolnjenih baterij in videlo se je, da so pozabili na šolski vsakdan ter da so več kot pripravljeni na nove planinske dogodivščine. Biti mladi planinec pozimi, se torej nedvomno splača.
Klara Kavčič, vodja zimovanja
Slike si oglejte v GALERIJI.