Avtobusna postaja v Idriji, v soboto, 12. marca, nekaj po sedmi uri zjutraj ni bila prav nič zaspana. Večji in polnejši nahrbtniki kot običajno so počivali na ramenih mladih planincev, in tokrat tudi odraslih, ki so čakali na avtobus, da se v hladnem jutru še nekoliko ogrejejo v zavetju njegovih sedežev. Mladinski in Vodniški odsek PD Idrija je pripravil skupni izlet na Sveto Goro oziroma Skalnico, kot se imenuje vrh na katerem leži omenjeno naselje. Za pristop na vrh smo izbrali pot po rovih, tako da so bile v nahrbtniku pospravljene tudi čelade in svetilke. Sedaj veste zakaj so bili nahrbtniki večji in bolj polni kot običajno. Vožnja do Prevale nad Solkanom je minila hitro in mirno.
Najprej nas je privabil lep pogled na znameniti kamniti most v Solkanu z največjim lokom iz obdelanega kamna nasvetu. V mislih pa so nas vseskozi vabili rovi, ki vodijo do našega cilja. Nismo se obotavljali in 61 planincev, v dveh skupinah, je hitro zasopihalo v hrib. Mlajši smo dali prednost starejšim, saj jih je čakala daljša pot. Z vrha Skalnice so se odpravili še preko Vodic do Kuka in se naposled spustili v Plave. Pa se zopet posvetimo »ta mladim«. Kaj hitro smo prispeli do vhoda v prvi rov. Opremili smo se z vso dodatno »ropotijo«, ki smo jo nosili s seboj: čelada in svetilka. Naj se avantura začne! Prvi in drugi rov sta bila bolj za ogrevanje, da smo se privadili teme in nošenja čelade. Razgledišče z lepim razgledom je kar klicalo po počitku in sledila je prva malica. Do vhoda v najdaljši rov smo tako prispeli z novo zalogo energije. Čakalo nas je kar 260 metrov temnega rova. Že hitro nas je čakalo prvo presenečenje. Strop je bil tako nizek, da smo nekaj metrov nadaljevali kar po vseh štirih. Nato pa nov preizkus. Rov se je postavil pokonci. Roka sem, noga tja, primi se tukaj in kot bi mignil smo brez težav premagali najstrmejši ter najzahtevnejši del poti. Še mimo podzemnega zajetja vode in svetlobo svetilk je zamenjalo močno marčevsko sonce, ki smo ga zagledali z druge strani hriba. Prav ste prebrali, z druge strani. Rov nas je namreč pripeljal iz Soške doline, na nasprotno stran, nad Grgarsko kotlino. Ura se je bližala poldnevu, ko smo prispeli do Frančiškovega hriba, predvrha Skalnice, kjer smo v soncu in ob čudovitih razgledih pojedli največji sendvič za kosilo. Od Tržaškega zaliva preko Krasa, Vipavske doline, Trnovskega gozda do Julijskih Alp in naprej na Italijansko Furlansko nižino je segal naš pogled. Vsekakor najlepši film, ki se lahko vrti v kinu in to v živo.
Promenadna pot nas je naposled pripeljala do vrha na katerem stoji več zgradb. Največja in najzanimivejša je cerkev. Vzeli smo si čas in si jo ogledali. Tako velike stavbe ne vidimo vsak dan. Pred spustom v dolino smo v knjižice, ki se pridno polnijo, pritisnili še žig. Kar pošteno smo pritiskali na zavoro, ko smo se z vrha pričeli spuščati proti Grgarju. S kamenjem posuta pot na vrhu, je bila vse prej kot prijetna za naša kolena. Brez težav smo jo premagali in nižje hodili po lepo urejeni stezi v okljukih ter čez slabo uro in pol že počivali na sončnem travniku v dolini.
Nagradno vprašanje, ki je bilo zastavljeno zjutraj na avtobusu, se je glasilo: »Skozi koliko rovov nas bo vodila pot na vrh?« Za konec pohoda je tako sledilo še nagradno žrebanje. Listki z odgovorom vsakega udeleženca so poskakovali po vrečki in kaj hitro smo dobili štiri nagrajence s pravilnim odgovorom. Posladek je verjetno vsakemu prišel še kako prav. Avtobus je bil že pripravljen, da nas zapelje v Plave. Tukaj so svoj pohod končali še odrasli planinci. Sledila je le še vožnja proti domu. Upamo, da bodo tudi na naslednjih izletih zapolnjeni vsi sedeži na avtobusu in se v tako velikem številu kmalu spet vidimo.
Andrej Bončina
Slike si oglejte v GALERIJI.