SOBOTA NA BEVKOVEM VRHU
Zadnjo novembrsko soboto smo se z mladimi člani idrijskega Planinskega društva odpravili na Bevkov vrh. Je to tam, kjer je Zakojca? Tam je bil rojen pisatelj France Bevk.
Ne, Bevkov vrh je bližje našim krajem. Ne nosi imena po pisatelju. Je najvišji vrh v grebenu, ki loči dolino Idrijce, dolino Cerknice in dolino Hobovščice.
Dokaj hladno, megleno je bilo jutro, ko smo se zbrali na avtobusni postaji, najmlajši pomahali še staršem v pozdrav, in smo se z malim avtobusom odpeljali proti Spodnji Idriji.
Še nekoliko zaspani smo opazovali obrežje Idrijce. Nič zelenja, le zapoznelo orumenelo listje se vrtinči nad strugo. Tudi ribičev ni več. Nekaj ovinkov in zavili smo po ozki cesti proti vasem na desnem bregu doline. Skozi Plužnje in Otalež se peljemo proti Jaznam. Sedaj pa pot pod noge. Še prej kapo na glavo, rokavice na roke. Ja, jesen se poslavlja, na pragu je zima. V dolini pod nami je še vedno megla, nas pa že božajo sončni žarki. Na nasprotnem bregu, tam okrog Masor, so bele zaplate prvega snega.
V pravi planinski koloni stopamo navzgor za našo vodnico Katarino. Joj, koliko malih ježkov opazimo med hojo. Ne tistih pravih, le prazne ježice pravega kostanja so ostale na tleh. Kostanja ni več. So ga že pobrali, nekaj ljudje, nekaj pa gozdni prebivalci.Veter nas opominja, da gre november h koncu. Vzpenjamo se mimo posameznih domačij. Tu in tam nas pozdravi pasji lajež. En kuža se nam je kar pridružil in nas spremljal navzgor. Da smo na pravi poti, nam pomagajo markacije in planinske smerne table, ki nas usmerijo proti Bevkovem vrhu, da ne bi zašli preveč proti vzhodu proti Sivki.
Kmalu smo na planinskem travniku, oziroma pašniku. Pri velikem opuščenem hlevu se po snežnih krpah usmerimo navzgor. Katarina je dovolila, da lahko celo tečemo. Kdo bo prvi na vrhu? Kot pravi gorski, ali bolje rečeno hribovski tekači smo bili na našem cilju – 1051m visoko.
Joj kakšen razgled! Karavanke, Blegoš, Ratitovec, Porezen, veriga Spodnjih Bohinjskih gora, vse tja do Krna, Matajurja in celo italijanski Dolomiti. Nad vsemi pa se v soncu dviga naš najvišji sneženi očak Triglav.
Nadenemo si vsa oblačila, saj veter ne poneha in hitro pritisnemo žige v planinske knjižice. Zapustimo vrh in se spustimo po pobočju v zavetje Slabetove domačije – kolikor jo je še ostalo. Pod zidom mogočnega poslopja nekdanjega hleva je pa čas za malico. Še nekaj snega je naokoli, tudi za manjši spopad s kepami ga je dovolj.
Okrepčali smo se in se vračali navzdol. Vendar ne po isti poti.
Namenili smo se do velike kmetije Na Hmenici. To ni čisto običajna kmetija. Nimajo krav, ampak okrog 300 ovc, seveda tudi kokoši, muce in psička.
Domači so nas lepo sprejeli, saj so nas pričakovali, ker se je za obisk dogovorila naša vodnica. Povedali so nam veliko zanimivosti o delu na njihovi kmetiji. Prav posebno doživetje pa je bil ogled velikega hleva z ovcami. Glavna zanimivost sta bila dva mala jagenjčka, ki sta hodila med nami in prav odvsakega hotela dobiti mleko. Sesala sta prste mladih radovednežev, če sta le mogla. Navajena sta namreč, da ju hranijo še po flaški. Če nas ne bi ura priganjala, bi ostali kar med ovcami. Ogledali smo si še, kje ovce dvakrat dnevno molzejo in kje zbirajo mleko, ki ga potem predelajo.
In spet presenečenje! Pred hišo nas je čakala bogato obložena miza: poizkusili smo več vrst okusnega jogurta, ki ga izdelujejo iz ovčjega mleka, poskusili smo dober ovčji sir, pa rezine domačega kruha. A to še ni vse! Gospodinja nam je spekla dišeče buhteljne in nam prinesla še domači zeliščni čaj.
»Takega planinarjenja pa še ne,« je bilo mnenje vseh.
Zahvalili smo se za vse, kar smo pri Hmeničarjevih doživeli in videli, se poslovili in pohiteli navzdol proti središču vasi tja, kjer smo zjutraj zapustili avtobus.
Še povratek proti domu v pričakovanju naslednjega decembrskega izleta.
Prav gotovo bo spet kaj zanimivega, saj je s planinci zmeraj lepo.
Nace Breitenberger
Slike si oglejte v GALERIJI.