PLANINSKE KREMŠNITE
Vremenska napoved ni obetala prav veliko dobrega. Tokrat se vremenarji niso prav dobro dogovorili. Nekaj časa dež, nato sneg, močnejši dež in zopet le rahle padavine, se je izmenjavala napoved preko tedna. Dni v letu hitro zmanjkuje in prostora za odlašanje ni bilo več ter kljub ne najboljšim obljubam o vremenu, smo se planinci, v soboto, 10. decembra, odpravili proti Bledu.
Megleno jutro brez padavin nas je pričakalo na zbirnem mestu. Optimistično smo se razporedili po sedežih in se odpeljali cilju na proti. Slabi dve uri so migali le brisalci na vetrobranskem steklu, enkrat hitreje in že naslednji trenutek nekoliko počasneje. Tudi megla vodnih kapljic se je dvigala izpod koles pred nami vozečih avtomobilov, a zaprtih v jeklenem konjičku nas to ni motilo. Kot nalašč se je dež umiril med našimi pripravami za pohod. Na parkirišču smo bili sami. Vzeli smo pot pod noge in se mimo zaspanih hiš prebili do glavne ceste, ki mimo Bleda pelje proti Bohinju. Promet je bil živahen, mi pa smo z mirnim korakom stopali proti jezeru. Ker se je dež nekoliko okrepil, smo mimoidočim razkazovali tudi vsak svoj dežnik. Med stopanjem po jezerski promenadi proti naselju Mlino, se nam je v megli občasno prikazal Blejski grad. Pogled na otoček s cerkvico pa so nam ovirale le dežne kaplje. Polurna hoja je hitro minila in že smo zopet sedeli vsak na svojem stolu ter potiskali vilice skozi plasti kremne rezine. Sveža je bila. Tudi testo na vrhu je bila ravno prav hrustljavo in posuto s sladkorjem. Pravijo, da je pri jedi potrebno uživati, zato nismo hiteli.
Prav smo naredili, saj je med našim sladkanje tudi dež obupal in v klanec smo se podali le v rahlem rosenju. Da se ne bi preveč utrudili smo strmo pot, ki vodi proti vrhu, zamenjali za zložnejše vzpenjanje po smučarski progi. Še nekaj zavojev in kratkih postankov za lovljenje sape in že smo stali pri spomeniku Arnoldu Rikliju na vrhu Straže. Z obeležjem so se spomnili na začetnika zdraviliškega turizma na Bledu, ki je že pred 150 leti trdil, da so voda, zrak in svetloba koristni za naše zdravje. V velikih količinah smo se omenjene trojice, pa čeprav vode le v obliki dežja, naužili tudi mi. Krog po vrhu Straže smo zaključili na suhih klopcah ob manjši hiški, kjer se je klub kratki hoji prilegla malica.
Jezero, grad in otoček so se nam skrivali v megli, zato smo, namesto občudovanja okolice, prosti čas na vrhu izkoristili za presenečenje. Decembrski dobri možje so se letos ustavili tudi v našem planinskem društvu. Vsak udeleženec tokratnega izleta je prejel majhno darilce v obliki večnamenske rutke oziroma buff. Nekaj časa smo zapravili še za poziranje z novo opremo in se nato podali v dolino.
Kot bi mignil smo zopet stali na jezerski promenadi, ki je bila tokrat živahnejša kot ob jutranji sivini. Stojnica ob stojnici in ostali prednovoletni motivi so nas spremljali med hojo. Zavrteli smo tudi pedala. Kolesi, ki ne pripeljeta nikamor, a omogočita, da zasvetita dva laboda na jezeru, sta nam pobrala še nekaj energije. Pri vzponu na stol se nismo preveč utrudili, saj se nismo povzpeli na tistega najvišjega, v Karavankah, ampak le na ogromnega lesenega ob jezeru.
Že poznana pot nas je nato vodila proti našemu prevozu. Delo so med vožnjo ponovno prevzeli brisalci, mi pa smo se zabavali po svoje. Slaba vremenska napoved, ki se na koncu ni izkazala za tako slabo, nas ni prestrašila. Upamo pa, da se v naslednjem letu vidimo v večjem številu.
Andrej Bončina
Slike si oglejte v GALERIJI.