PLANINCI ALI JAMARJI?
Okoli sedme ure zjutraj smo se prvi planinci pričeli zbirati na avtobusni postaji v Idriji. Dežja ni bilo. Upali smo, da bo tako ostalo čim dlje časa. Letošnji april se je ponovno vrnil v stare tirnice in nas preseneča z vremenom iz ure v uro. Nekaj po sedmi je pripeljal avtobus iz Spodnje Idrije, na katerem so že sedeli tamkajšnji planinci. Pobrali smo še planinki v Godoviču in se odpeljali muhasti soboti, 15. aprila naproti. Cilj – Kočevsko.
Padavine v predhodnih dneh so napolnile strugo reke Unice na Planinskem polju, zato so se že pričeli kazati zametki jezera. Od enega presihajočega jezera do drugega na Cerkniškem polju smo to na novo pridobljeno znanje že dodobra utrdili, ali pa smo vedenje o tem nenavadnem naravnem pojavu le ponovili. Valovita cesta, ki pelje od enega kraškega polja do drugega, nas je v dveh urah pripeljala do našega izhodišča v Kočevju. Cilj prvega dela izleta so bili Mestni vrh, Koča pri Jelenovem studencu in grad Fridrihštajn.
Že kar nekaj časa je minilo od zajtrka, zato smo pred vzponom hitro pomalicali. Veliko poti vodi na Mestni vrh. Sami smo za vzpon izbrali Kalanovo pot, ki se mestoma tudi strmeje vzpenja, a nas do cilja pripelje najhitreje. Čeprav smo hodili po deželi medveda in risa, ju nismo srečali. Le nekaj točk risove učne poti smo obhodili. Omenjena pot nas je po uri in pol pripeljala do razglednega stolpa na Mestnem vrhu. Obširnega razgleda, ki nam ga obljublja tabla z imeni vzpetin na vrhu, ni bilo, a smo kljub temu lahko opazovali Kočevsko polje in obširne gozdove, ki so nas obdajali. Hladno vreme nas je kar hitro prepodilo z vrha v zavetje Koče pri Jelenovem Studencu, ki je dobila ime po bližnjem Jelenovem studencu, ki ne presahne niti v najbolj vročih poletnih dneh. Daljši počitek v topli koči smo izkoristili za malico in nakup kakšnega spominka. Med tem so se napovedi vremenoslovcev pričele uresničevati. Dežna ploha nas je prisilila, da smo iz nahrbtnikov potegnili dežnike in pelerine, ter se polno opremljeni podali proti razvalinam gradu Fridrihštajn. V nekoč mogočnem gradu sta živela grof Friderik II in njegova žena Veronika Deseniška. Ker dež še ni ponehal smo se po grajski poti kar hitro odpravili do našega izhodišča v Kočevju. Čakal pa nas je še zanimivejši del izleta.
Krajši počitek med vožnjo do vasi Željne je vsem dobro del. Opremljeni z dežniki in naglavnimi svetilkami smo se odpravili proti Željnskim jamam. Jame so zanimiv približno 1600 m dolg vodoraven jamski sistem Rudniškega potoka z več vhodi. Ker ležijo plitko pod površjem, saj so stropi debeli le 2 – 5 m, se je strop na več delih že podrl in nastala so nekakšna okna. V začetnem nekoliko svetlejšem delu smo tako lahko preverili delovanje naših svetilk. V globljih delih jame smo lahko opazili tudi nekaj kapnikov, ki pa so bili na žalost večinoma polomljeni, saj so jih nekdanji obiskovalci lomili in odnašali iz jame. Nižji strop in ožji prehodi v stranskih rovih so nam ponudili možnost, da se iz planincev prelevimo tudi v jamarje. Na intenzivnost našega raziskovanja so nas šele na svetlobi opozorila oblačila, ki so bila prekrita z blatom.
Sicer kratko jamo smo raziskovali celo uro. Pot do avtobusa smo izkoristili za čiščenje čevljev. Naporen dan je bil za nami. Vožnjo proti domu so nekateri izkoristili za krepčilni spanec. Kljub slabši vremenski napovedi, ki pa veliko dežja ni prinesla, smo uspešno izvedli skupni izlet Mladinskega in Vodniškega odseka.
Andrej Bončina
Slike si oglejte v GALERIJI.