NA PICO NA VULKAN?
Aprilsko vreme meseca maja nam ni več tuje in zdi se malce utopično, da bi še računali na zanesljivost starih rekov o uscani Zofki in ledenih možeh ter na podlagi le-the načrtovali svoje aktivnosti na prostem. Vsemu deževju, ki nam ga je prinesla sredina pomladi, navkljub, planinci nismo čakali na popolno vremensko prognozo, pač pa v rukzake pripravili pelerine in dežnike, fino malico in tudi sončna očala.
Priljubljene steze in kolovozi do vrhov in postojank se z višjimi temeraturami počasi polnijo z iskalci miru, razgledov, kondicije ter izzivov, nas pa je poleg tega gnala tudi radovednost in dvom – se bomo res povzpeli na vulkan? Smrekovec je bil naš cilj, 1577 m visok vrh na vzhodu Kamniško – Savinjskih alp, našim koncem precej od rok (oziroma nog) in zato redko cilj vikend izletov. Od vasi Bele Vode v Šaleški dolini nas je ločilo še nekaj ostrih ovinkov vožnje do izhodišča pri kmetiji Sp. Brložnik, kjer pa pred štartom ni šlo brez razlage osnovnih geoloških pojmov in umestitve človeka v časovno premico. Če je 30 milijonov let star smrekovški vulkanizem res mlad, ni hudir, da vsi udeleženci tokrat ne spadamo v mladinski odsek, četudi je kdo izmed članov izletniškega odseka že nadel 7. Križ na rame.
Iz naših krajev smo pod nogami vajeni drugačnih kamnin in nad glavo nižjih krošenj, zato se nam zanimiva pot do doma na Smrekovcu ni prav nič vlekla – le sopara in prijetne pomladne temperature so dajale vedeti, da premagujemo nekaj sto višinskih metrov proti planinski koči. Visok smrekov gozd, po katerem je hrib dobil ime, nas je prevzel z mogočnostjo in tišino, saj napoti kljub presenetljivo lepem vremenu, nismo srečali prav nikogar. Zmotilo nas je kruljenje lastnih želodcev in kot že velikokrat smo začeli vodniki med hojo s sanjarjenjem in hecanjem otrok o slastni malici v hribovskih postojankah: lahko bi v domu naročili pico, ocvrte kalamare, tatarski biftek, … oz. vse, kar se v kočah ponavadi ne dobi. Slučaji, naj so usojeni ali ne, se zgodijo – v domu na Smrekovcu smo stali na dan, ko so oskrbniki otvorili sezono peke Smrekovških pic v peči na prostem! Najprej smo pomalicali sendviče iz nahrbtnika, se po strmih klancih povzpeli na kopast vrh Smrekovca, kjer stoji kamnita piramida z vpisno skrinjico, nato pa se vrnili v dom, kjer smo se “posladkali” s slastnimi domačimi picami, po katerih je oskrbniška ekipa poznana tudi širše po Sloveniji.
Da je Smrekovško pogorje, ki se razteza v smeri V–Z kakih 10 km poleg planinske kulinarike nekaj posebnega v biotski raznovrstnosti, po geološkem nastanku in kot življenjski prosto rogroženih vrst, priča uvrstitev na seznam Natura 2000, ki je slikovito predstavljena v leseni hišici pod domom. Je hrib res edini ugasli vulkan v Sloveniji ali ga le tvorijo kamnine vulkanskega nastanka – lahko preverite sami.
Vzeli smo spet pot pod noge, ki nas je v vzponih in spustih vodila proti jugu, čez Atelsko sedlo skozi idilične smrekove gozdove po Kalskem grebenu. Po konkretnem sopihanju v dolg klanec, nas je iz molčeče hoje spravila zapalta mehkega snega, na kateri se je razvnela bitka v kepanju, ki je trajala vse do pašnega območja, imenovanega Isteje, kjer se teren prevesi proti Goltem. Tam smo našli še eno “fliko”, naredili zaloge snežnih kep v nahrbtniku in po pomladnih travnikih navzdol odštevali višinske metre. Mimo ledenice, v kateri se sneg obdrži dolgo v poletje, smo kmalu dosegli kapelico na robu travnika, ki stoji v bližini Mozirske koče na Golteh – ta bo po požaru leta 2021 kmalu prenovljena in spet odprta za obiskovalce.
Za ciljni šprint p omakedamu do avtobusa je bila motivacija le še prijetno dolga vožnja do Idrije – s sončnimi očali na nosu res ni bilo možno natančno reči, kdo je po prijetnem naporu kinkal in kdo ne.
Neža Lapajne
Fotografije si oglejte v GALERIJI.