NA GOLICO MED CVETOČE NARCISE
Vremenska napoved za drugo junijsko soboto ni bila posebno ugodna. Saj se vreme letos bolj ravna po aprilskih navadah. Pa kaj bi!
Mladi planinci idrijskega planinskega društva vemo, da se je pač treba vremenu primerno opremiti. Le nahrbtnik je bil nekoliko težji. In smo šli na pot – proti Gorenjski. Pridružilo se nam je tudi nekaj starejših planincev – članov Vodniškega odseka v društvu.
Kmalu po 6. uri smo že zapustili našo dolino. V udobnem avtobusu se je kar dalo še malo zadremati. Kratek postanek na avtocestnem postajališču Voklo, da se prebudimo, gremo na …in prav kmalu smo se ob vznožju najvišje gore v Karavankah, Stolu zapeljali skozi železarske Jesenice. Tam se je začel vzpon, seveda še kar z avtobusom, po dokaj lepo speljani cesti navzgor do Planine pod Golico.
Golica se je že kazala – uh visoko zgoraj! No, tudi kočo smo zagledali. Ta nam je bila nekoliko bliže. Tedaj pa res pot pod noge. Starejši so odhiteli po nekoliko daljši smeri in so nam zaželeli: »Srečno!« mi pa seveda enako njim.
Še nekaj hoje po cesti, nato mimo vikendov in turističnih domačij v breg. Seveda v smeri Golice. Dobre pol ure hoje je bilo za nami, dobro smo se prebudili in sončna jasa pod gozdom je bila že primerna za prvi počitek – za pozni zajtrk ali za zgodnjo malico.
Ja, med počitkom pa za mlade glavice še kakšno zanimivost o teh krajih. Planina pod Golico z okolico je iz preteklosti poznana kot pomembno najstarejše nahajališče železove rude in s tem seveda obsežno rudarsko območje več stoletij. Tu so pravzaprav začetki jeseniškega železarstva. Še danes o tem pričajo v teh krajih opuščeni rovi (Savske jame, Korlnov rov, …).
Med našo malico po kolovozu iz gozda priskaklja zajec. Privoščili bi mu malo malice, ker je bil droban, da bi mu skoraj lahko prešteli rebra. Le malo je postal, si nas ogledal in že izginil med grmovjem. Seveda, saj je vendar zajec!
Le kdaj bomo videli narcise, o katerih smo se pogovarjali? Morali se bomo povzpeti više, tu spodaj so že odcvetele.
Nahrbtnike na rame in po stezi skozi gozd navzgor. Steza je mestoma dokaj blatna, a zmoremo. Srečujemo planince, ki se že vračajo. Po prijaznem pozdravu izmenjamo nekaj besed. Pohvalijo nas in vzpodbujajo: »Ni več daleč!«
Prispeli smo iz gozda, na robu nad nami nas vabi koča. A pogled se usmeri na planinske travnike – pašnike nad nami. Vse belo. Ne, to ni sneg. To pa so cvetoče narcise, primeren kraj za ogled in seveda za fotografiranje.
Koraki proti koči so že lahkotnejši.
Pri koči je živahno. Nekateri se vračajo z vrha, mnogi prihajajo iz raznih smeri iz doline. Poiščemo si primeren prostor ob klopcah v bregu. Čas je za glavno malico, planinski čaj, v knjižice MLADI PLANINEC odtisnemo žige.
Okrog Julijcev in bližnjega Stola se nabirajo neprijazni sivi oblaki, zato bomo vrh Golice pustili za obisk kdaj drugič.
Vračali smo se proti dolini. Ne po isti poti. Odšli smo proti sedlu Suha in tam na grebenu ob obmejnem kamnu stopili tudi v Avstrijo. Še spust mimo planine Markljevega rovta in skozi gozd proti potokom, ki so žuboreli pod nami.
Med počitkom, v večinoma iglastem gozdu, poskušamo prepoznati, katero drevo je jelka, skupine se še pomerimo v ciljanju s storži v deblo košate smreke. Že smo na gozdni cesti; pred tem nekateri naredijo še nekoliko neprijetno blatno kopel. Uh, a se bo mama jezila, ko bo treba prati.
No, srečno smo se vrnili do parkirišča, še malo pomalicali, da ne bi nosili sendvičev domov, in zasedli svoja mesta v avtobusu.
Lepo smo zaključili zadnji izlet v tem šolskem letu. Nekateri se že veselijo poletnega planinskega tedna, ki ga bodo preživeli na taboru v Trenti. Srečno vsem!
Nace Breitenberger
Slike si oglejte v GALERIJI.