Prvo decembrsko soboto smo se študenti in dijaki odpravili na bližnji Bevkov vrh, štartali pa smo kar iz doline, natančneje z Želina. Vikend pred izletom je zapadel prvi sneg in na višjih legah se je tudi obdržal.
Začetek našega izleta je bil še čisto jesenski, saj so bile poti prekrite z listjem, o snegu pa ni bilo ne duha ne sluha. Pot nas je vodila v strm klanec čez travnik, kjer so nas opazovali gamsi in nato mimo zapuščenih hiš do cerkve svetega Pavla, ki je bila ovita v meglo, ki nam je zastirala pogled na okoliške vasi in hribe. Pot smo nadaljevali mimo bližnje hiše čez senožet in nadaljevali z vzponom. Srečali smo lovca, ki je povedal, da je na tem območju veliko divjadi, pa tudi divje svinje. Pot nas je vodila mimo številnih zapuščenih hiš in nekaj samotnih domačij. Na neki točki se je pot začela spuščati in spremenila se je v ozko stezo, ki je bila popolnoma prekrita z listjem. Kmalu smo se priključili cesti pri potoku Zaganjalka, ki ob običajnih vodnih razmerah spreminja pretok, kar se dogaja v enakomernih časovnih intervalih. Kljub čakanju in neprestanemu opazovanju potoka nismo opazili sprememb v pretoku, saj verjetno vodostaj ni omogočal zaganjanja vode. Pot se je spet začela vzpenjati, kmalu pa smo prišli do prvega snega, ki ga je bilo najprej le za vzorec, kmalu pa je bila bela celotna pokrajina in tudi temperatura je bila nizka. Pravo zimsko vzdušje! Pri kmetiji na Ravan, kjer tudi prodajajo sir in druge mlečne izdelke, smo se usmerili proti Bevkovem vrhu in ubrali najkrajšo pot ter presenetljivo visoko snežno odejozgazili do vrha, kjer smo se okrepčali in naužili zimskega vzdušja. Najboljši del, ki je še sledil, je bila pot do kmetije na Ravan po celcu, kamor smo se spustili skoraj v teku. Spust je prav tako kot tudi vzpon hitro minil, uživali smo v naravi, zanimivih pogovorih v dobri družbi.
Do izhodišča smo se vrnili prijetno utrujeni, rahlo prezebli in dobro razpoloženi, saj smo prijetno preživeli aktivno dopoldne.
Zala Serženta Seljak
Slike si oglejte v GALERIJI.