V začetku marca nam je vreme obljubljalo vse, česar si želimo spomladanski sanjači: višjih temperatur, modrega neba z občasnimi belimi okraski in vedno daljših dni. Za prvi vikend v mesecu torej ni bilo dileme ali mladi planinci krenemo na višje nadmorske višine ali ne – vse do zadnjih dni pred pohodom, ko so vremenoslovci napovedali sneženje. Sicer so imeli popolnoma prav, snežinke so res pobelile pokrajino, a dan je bil lep, mi pa smo si prav zaradi tega obetali še bolj zanimiv izlet, kot, če snega ne bi bilo – že tako ali tako smo ga močno pogrešali v letošnji koledarski zimi.
Že res, da se označen dan na koledarju, temperature in vremenska napoved niso prav logično ujemali, a vseeno smo prvo marčevsko soboto zjutraj veselo zapustili megleno Idrijo ter se z avtobusom podali čez hrib – na Žirovsko. Sneg je tudi tam pobelil hribe in nižine, česar smo bili, prav po otroško, veseli. Naš namen je bil, da osvojimo žirovsko hišno goro, Javorč (901 m). Iz Žirov smo po nekaj metrih pod belim pokrovom megle zakorakali v predel mesta, imenovan Na bedríh, kjer nas je že grelo sonce, postajalo pa nam je vedno bolj toplo tudi zaradi vse večjega naklona poti. Skozi mešan in nato borov gozd smo za seboj pustili zadnje hiše, si privoščili prvi počitek in izmenjavo sladkarij ter se prepustili dejstvu, da danes čisti pač ne bomo prišli domov – ves zapadel sneg se je ob vse višjih temperaturah vztrajno talil, namakal zemljo in po poti ustvarjal potočke, nam pa povzročal nemalo težav ob iskanju najprimernejšega mesta za vsak naslednji korak. Tako sta nas blato in mehak sneg spremljala vso pot pri vzponu in sestopu. Med hojo smo si vzeli čas tudi za spoznavanje zgodovine, saj smo hodili po trasi, kjer je potekala Rupnikova linija, o čemer pričajo veliki bunkerji tik ob planinski poti. Marsikdo od starejših osnovnošolcev že veliko ve o tem burnem obdobju preteklosti, za vse pa so bunkerji zanimivi predvsem, ko vanje vstopimo in malce raziskujemo.
Na kopastem vrhu Javorča stoji lovska koča, kjer oskrbniki postrežejo z dobrim čajem in flancatom, mi pa smo si privoščili tudi malico iz nahrbtnika. Seveda nismo pozabili niti na štempljanje planinskih knjižic, da bo spomin na pohod trajen. Ob odhodu iz koče otroke kar vleče na bližnjo jaso: ko smo se še vzpenjali proti vrhu po zadnjem delu poti, jim je bilo obljubljeno kepanje na prostornem travniku in tako tam družno odložimo nahrbtnike ter se zapodimo v sneg. Veselje ob zimskih radostih je bilo seveda očitno, kako le ne bi bilo, ko pa v zimskih mesecih ni bilo veliko priložnosti za to. Zabavno divjanje po zasneženem »igrišču« nas je nekoliko utrudilo, priredimo le še manj utrujajoč planinski krst za tiste otroke, ki so prvič na planinskem izletu s planinskim društvom, nato pa nas čaka, ponovno blaten, sestop do Žirov. Vračali smo se po drugi poti, ki pa nas pripelje skoraj na izhodišče, kjer nas že čaka šofer z avtobusom. Med sproščenim klepetom z otroki smo ugotovili, da je v nižinah sneg čez dan že skopnel – še dobro, da smo se ga naužili v hribih!
Kar nekaj časa nam vzame še preoblačenje v suha in čista oblačila, saj grejo mokra in umazana v vrečko in v nahrbtnik. Morda mama ne bo ravno navdušena, ko jih bo zagledala, a vendar: skupaj z njimi smo s seboj prinesli tudi lepo dogodivščino in veliko iskrenega smeha.
Neža Lapajne
Slike si oglejte v GALERIJI.